Članki  (

29.08.2015
POŠKODBA OKLEPA PRI GRŠKI KORNJAČI (Testudo hermanni)

V veterinarski reviji "Veterinarski vestnik" je bil objavljen članek kolega Petra Maričića, ki je v sodelovanju z Veterinarsko ambulanto in Veterinarsko fakulteto uspešno rehabilitiral hudo poškodovano grško kornjačo.

 

 

POŠKODBA OKLEPA PRI GRŠKI KORNJAČI (Testudo hermanni)

 

Peter Maričić*, Marko Zadravec**, Joško Račnik**

 

*Veterinarska ambulanta d.o.o. Koper, Istrska cesta 13, 6000 Koper

**Ambulanta za ptice, male sesalce in plazilce, Inštitut za zdravstveno varstvo perutnine, Veterinarska faklulteta, Gerbičeva 60, 1000 Ljubljana

 

Grška kornjača (Testudo hermanni) stara 2 leti, telesne mase 25 g, je bila pripeljana v Veterinarsko ambulanto d.o.o. Koper zaradi poškodb, ki so nastale ob ugrizu psa. Lastniki so dogodek opazili dve uri pred prihodom v ambulanto Ob kliničnem pregledu je bila želva mirna, s krvavečimi poškodbami na področju hrbtnega (karapaks) in trebušnega (plastron) dela oklepa in mostu (spoj hrbtnega in trebušnega dela oklepa). Rana je bila največja in najglobja na zadnji tretjini levega mosta, vendar kljub manjkajočemu delu oklepa so bila mehka tkiva in notranji organi nepoškodovani
(Slika 1). Rana je od tu potekala kranio-medialno po plastronu in karapaksu vse do prve tretjine oklepa (Slika 2). Želvo smo oskrbeli s protibolečinsko terapijo (meloksikam v odmerku 0,2 mg/kg i/m) in antibiotikom (marbofloksacin v odmerku 10 mg/kg i/m). Nato smo rano spirali s sterilno fiziološko raztopino (0,9% NaCl), dokler nismo odstranili vseh grobih delcev in vidne umazanije iz področja ran in površine oklepa. Na čisto rano smo nanesli sterilne zložence, ki smo jih na mestu poškodbe oklepa prepojili z metronidazolom (Efloran, Krka, SLO, EU) in flukonazolom (Diflazon, Krka, SLO, EU) v tekočini za infundiranje (mokro na suho). Oklep s prepojenimi zloženci smo povili s samooprijemljivim elastičnim povojem (Coban®, 3M, ZDA).

Naslednji dan je bila želva referirana v Ambulanto za ptice, male sesalce in plazilce Inštituta za zdravstveno varstvo perutnine Veterinarske fakultete v Ljubljani. Pri kliničnem pregledu je bila želva živahna, opisane rane so bile čiste in sveže. Odločili smo se za kirurško rekonstrukcijo oklepa. Želvo smo pred posegom pomirili in protibolečinsko zdravili s kombinacijo meloksikama (0,3 mg/kg i/m) in ketamina
(5 mg/kg i/m). Trideset minut po indukciji smo rane sprali s sterilno fiziološko raztopino ter pričeli z ravnanjem poškodovanih robov ran, da so se njihovi prosti robovi čimbolj prilegali drug drugemu. Rane smo pred zaprtjem ponovno sprali z raztopinama metronidazola in flukonazola. Na robove ran smo pričeli nanašati kompozitni material izdelan na osnovi metakrilatnih estrov (Protempt® 4, 3M ESPE, Nemčija, EU) (Slika 3). Pričeli smo na področju plastrona. Po nanosu smo kohezivni polimer strdili na svetlobi, ter nato po lateralni strani nadaljevali z nanosom na področje karapaksa. Najglobljo rano na področju mostu smo zapirali ločeno. Preko mesta poškodbe, kjer je del oklepa manjkal, smo nanesli neadhezivno tkanino za rane (Fucidin® Intertulle, Leo, Danska, EU), da smo preprečili vnos kompozitnega materiala v rano, kjer bi lahko motil proces celjenja. Na mrežico smo nato v koncentričnih krogih nanašali kompozitni material dokler nismo rane neprodušno zaprli (Slika 4).

Želvo smo hospitalizirali. Nadaljevali smo z antibiotičnim, (marbofloksacin 10 mg/kg48h i/m ter gentamicin 2 mg/kg/72h i/m), protibolečinskim (meloksikam 0,3 mg/kg/48h) in podpornim zdravljenjem (tekočinsko terapija (NaCl 0,9% : glukoza 5% v razmerju 1:1, 20 ml/kg/48h i/c, B-kompleks+C 0,2 ml/kg/24h i/m, Vitamin A 2000 IE/kg/7 dni i/m). Zdravljenje smo skupaj z asistiranim dohranjevanjem po sondi izvajali do 14. dne po posegu, ko se je njeno klinično stanje izboljšalo. Želva je 18. dan po poškodbi pričela sama jesti in je v obdobju 2 mesecev pridobila na telesni masi (36 g). Zaradi poškodbe je prvo zimo prezimila v kontoliranih pogojih ob optimalni temperaturi, vlažnosti, UV svetlobi in prezračevanju. V enem letu je želva popolnoma okrevala in je naslednjo zimo uspešno brumirala (hibernirala).

 

Naravna razširjenost grške kornjače sega vzdolž obmorskega Mediterana in balkanskega polotoka, naseljujejo pa tudi mediteranske otoke, južno Francijo in sever Iberskega polotoka. V Sloveniji so grške kornjače pogosta ljubiteljska vrsta, občasno lahko tudi v naravi opazimo posamezne osebke, ki pa niso avtohtoni.

Poškodbe oklepa so pogoste in jih je potrebno vselej obravnavati kot urgentno stanje. Najpogostejši vzroki so padci iz višine, ugrizne rane različnih živali, poškodbe oklepa povzročene s kosilnicami ter prometne nezgode. Posledice poškodb oklepa so izguba telesne toplote in tekočin ter poškodba naravne pregrade, ki preprečuje vdor različnim patogenom iz okolja v organizem.

Pri kliničnem pregledu je potrebno ugotoviti obsežnost poškodb in morebitna druga bolezenska stanja. Poskrbimo za protibolečinsko ter protimikrobno zaščito, saj so rane vedno okužene. Rano očistimo in jo speremo s sterilno fiziološko raztopino. Prekrijemo jo z vlažnimi zloženci (mokro na suho) in jo ovijemo z elastičnimi povoji, da rano zaščitimo med nujno oskrbo. Po stabilizaciji živali z rane očistimo nekrotično tkivo ter speremo s toplo, za želvo izotonično raztopino. Ovijemo jo z prevezo mokro na suho, pri kateri uporabimo izotonične soli brez ali z dodatkom blagega razkužila (0,05% kloreksidin). Postopek ponavljamo enkrat ali dvakrat dnevno. Prevezo med odvijanjem ne vlažimo, da odstranimo čim več nekrotičnega tkiva iz površine rane. Ko opazimo začetke nastajanja granulacijskega tkiva (krvavitev na mestu odstranjene obveze) preidemo na neadhezivne preveze.

Ob kirurški fiksacija in restavraciji oklepa mora biti rana čista. V kolikor je rana sveža (nekaj ur po poškodbi) jo lahko fiksiramo takoj po oskrbi, pri starejših ranah pa lahko potrebujemo pred fiksacijo več dni ali tednov obvezovanja. Morebitne vdrte dele oklepa privzdignemo in proste robove čim bolj poravnamo. Večje razpoke med posameznimi poškodovanimi robovi oklepa zbližamo, pričvrstimo in/ali prekrijemo s pripravki, ki rano hermetično zaprejo in zavarujejo pred zunanjimi vplivi. Uporabimo lahko vijake in ortopedske žice, po oklepu ukrivljene železne ploščice, plastične vezice (Slika 5), polimetil metakrilat (PMMA) ali različne kombinacije naštetih postopkov. V zadnjih letih prevladuje mnenje, da predvsem stare in okužene zlome oklepa zdravimo kot odprte rane. Veliko težavo namreč predstavljajo spregledani patološki procesi (osteomielitis, odmiranje kostnega tkiva), ki se odvijajo skrito pod hermetično zaprtimi poškodovanimi deli oklepa in lahko privedejo do pogina živali. Ne glede na način zdravljenja, traja celjenje razpok in zlomov oklepa eno do dve leti. Želve v tem obdobju ne smemo brumirati (hibernirati). V kolikor je želva v tem obdobju neješča jo asistirano hranimo po sondi.

Rentgenski posnetek oklepa je vselej priporočljiv. Robovi keratinskih lusk ne sovpadajo s spodaj ležečimi kostnimi ploščami, zato je globina ran včasih lahko zavajajoča. Rentgenski posnetek nam pomaga pri diagnostiki globokih poškodb kosti oklepa, ki v nasprotnem primeru lahko ostanejo prekrite. Okužene rane z zlomi oklepa, ki komunicirajo s celomsko votlino so prognostično najslabše. Običajno sta v takšnih primerih potrebna dva ločena kirurška posega; pri prvem šivamo strukture pod oklepom, da zapremo odprte povezave celomske votline z okolico, med drugim kirurškim posegom pa pristopimo k popravilu poškodb oklepa.

 

LITERATURA:

 

Alworth L.C., Hernandez S.M., Divers S.J. (2011) Laboratory Reptile Surgery: Principles and Techniques. J Am Ass Lab Animal Sci; 50(1): 11-26.

 

Barten S.L. (2006) Shell Damage. In: Reptile Medicine and Surgery 2nd Ed. (Saunders, Elsevier, St. Louis, ZDA).

 

Chitty J., Raftery A. (2013) Essentials of Tortoise Medicine and Surgery (Wiley Blackwell, Chichester, Anglija).

 

Girling S.J., Raiti P. (2004) BSAVA Manual of Reptiles 2nd Ed. (BSAVA, Gloucester, Anglija).

 

Mader D.R., Palazzo C.M., Landerman K. (1991) Shell Repair in Chelonians. Tortuga Gazette; 27(12): 6.



< Nazaj