Koliko vas je lastnikov muc, ki še niste slišali za ti dve bolezni? Na žalost verjetno zelo malo. To sta bolezni muc, ki v zadnjem desetletju terjata največ žrtev in sta vzrok za dolgotrajno bolehanje in slabo počutje naših ljubljenčkov (SAMO MUCE).
Mačja levkoza in mačji »AIDS« sta bolezni mačk, ki ju povzročata dva različna virusa. Skupne značilnosti lahko iščemo v načinu prenosa obeh virusov in včasih zelo podobnimi znamenji obolenja. Pomembna razlika pa je med možnostjo zaščite, saj lahko mačke pred okužbo z virusom mačje levke zaščitimo z relativno uspešno zaščitnim cepivom, za razliko od »mačjega AIDS-a«, za katerega še vedno nimamo na voljo učinkovitega cepiva.
Virus mačje levkoze je prvič izoliral Kawakami leta 1967. Spada v družino Rotaviridae .Virus se razmnožuje v celicah različnih tkiv mačjega organizma, vključno s kostnim mozgom, slinsko žlezo in sluznico dihal s procesom brstenja na celični membrani. Virus lahko povzroči tudi rakasta obolenja, predvsem limfom (rak bezgavk). Virus se lahko razmnožuje na človeških celičnih kulturah, NE pa tudi v živem organizmu. Kljub temu pa ni zanesljivega dokaza, da virus nima nikakršnega učinka na zdravje ljudi. Mačke, ki so primarno okužene z virusom mačje levkoze, so pogosto nosilci sekundarnih okužb, ki pa se lahko prenašajo tudi na ljudi. Še posebej moramo biti pozorni pri otrocih in ljudeh z zmanjšano imunsko sposobnostjo. Najpogostejši način prenosa virusa med mucami je preko sline, možen pa je prenos tudi preko izločkov zgornjih dihal in z urinom. Za sam izbruh bolezni so pogosto odgovorni stresni dejavniki.
Potek bolezni in bolezenska znamenja
Inkubacijska doba bolezni je kratka (1-5 dni). V začetni fazi se živali predvsem slabo počutijo in lahko imajo zmerno povečane bezgavke. Najpogostejši vzrok pogina mačk, okuženih z virusom mačje levkoze, je sekundarna okužba kot posledica imunske pomanjkljivosti. Virus je lahko vzrok sterilnosti ženskih živali, resorbcijo plodov ali abortus in vnetje maternice. Novorojeni mladiči okuženih mačk večinoma poginejo kmalu, povprečno v dveh tednih po rojstvu.
Ugotavljanje okužbe z virusom mačje levkoze
V fazi viremije, ko je virus prisoten v krvi, lahko okužbo dokažemo z imunskim testom, ki ga opravimo v ambulanti. Testiranje opravimo VEDNO PRED PRVIM ZAŠČITNIM CEPLJENJEM!
Virus mačje imunske pomanjkljivosti – mačji AIDS
Je bil prvič izoliran leta 1986 (Pederson) iz bolne mačke, ki je zbolela za podobnimi znamenji, kot jih ugotavljamo pri ljudeh okuženih z virusom HIV. Poimenovali so ga Feline immunodeficiency virus FIV. Spada v družino Retriviridae, poddružino Oncornovirinae. Virus se pojavlja po celem svetu.Pojavnost je odvisna od dejavnikov okolja in načina življenja mačje populacije, spreminja pa se tudi glede na starost in spol (2 do 3 krat večjo ogroženost za moške živali v primerjavi z ženskimi živalmi). Najpogosteje se okužba pojavlja po prvem letu in narašča do desetega leta starosti. Zunaj živeče mačke so veliko bolj izpostavljene okužbi kot tiste, ki žive v stanovanju. Različne sekundarne okužbe so posredni pokazatelj za okužbo z virusom FIV. Ugrizna rana je glavna pot vnosa virusa v organizem (virus je v slini).
Priporočila lastnikom
Za splošni preventivni ukrep velja živali, posebej prosto živeče in tiste, ki občasno zapuščajo stanovanje KASTRIRATI in STERILIZIRATI! S tem zmanjšamo možnost ugriznih ran, ki so navadno posledica obrambe teritorija, to pa je v veliki meri vezano na spolno vedenje. Istočasno zmanjšamo možnost dodatnih okužb že okuženih živali z virusom FIV in FeLV kar omogoča podaljšanje njihove življenske dobe. Nenezadnje pa je to tudi ukrep, s katerim močno zmanjšamo prenos bolezni z okuženih na zdrave živali. Seveda je v ta namen smiselno opravit tudi zaščitno cepljenje (samo proti FeLV), pred prvim cepljenjem pa je potrebno vsekakor opraviti prej opisani test.
